Zlata lira - denar in družba

 

Tema: Denar in družba 

 

V mestu je živel je glasbenik Bard. Ni bil premožen, prav nasprotno, bil je velik revež. Njegovo edino imetje je bila zlata lira, s katero se je sprehajal po ulicah in prepeval pesmi, ob katerih so meščanom zapela srca in so se vsakič, ko so zaslišali njeno sladko melodijo, zavrteli v ritmu. Lira je bila sicer edina stvar, ki mu jo je zapustil pokojni oče, poleg velikih dolgov. Bard je tako ostal brez strehe nad glavo in brez kruha. Zato se je odločil, da bo svojo srečo poskusil v petju in igranju na ulicah. Ljudje so ljubili živahne harmonije, ki jih je fant preigraval, vendar je njihov drobiž zadostoval le za skromen obrok dnevno. Tudi Bard je ljubil svojo službo, rad je gledal otroke, ki so ga prosili za pesmi o junakih, in dekleta, ki so ga rotila za ljubezenske balade, ob katerih so se na koncu vedno razjokale. Videl je, kako ljudje uživajo v njegovi glasbi in kako uživa on.  

 

Nekega dne pa mimo njega zaide stari znanec, Alessio, ki je živel premožno in razkošno življenje. Ko vidi Barda, ga skoraj ne prepozna. Presenečen je, da vidi fanta, ki je nekoč na veliko zapravljal, zdaj pa spi pod strehami hlevov in je s podganami. Približa se mu in ga ogovori: “Prijatelj moj, pa vendar nisi to ti!” Bard ga nemudoma prepozna in se razveseli ob pogledu na starega prijatelja. “Jaz sem, jaz sem, tovariš moj! Že dolgo te nisem videl tu okrog,” mu odvrne. “Kaj se je zgodilo s teboj?” zanima Alessia.  “Oče mi je zapustil le dolgove, veš. Prodati sem moral vse svoje imetje, ostala pa mi je le še ta zlata lira,” potarna Bard. Alessio svoj pogled upre v lesketajoče se glasbilo in se takoj zaljubi vanj. Nemudoma reče: “Prodaj mi liro in jaz ti bom dobro poplačal! Dal ti bom denarja, kolikor hočeš in spet boš živel, kot si nekoč!” Bardu je bilo sprva hudo, da bi moral zapustiti edini spomin na očeta, vendar ga premožno življenje bolj mika kot kar koli drugega.  

Tako skleneta kupčijo in fant se spet vrne k staremu življenju v visoki družbi. Kar naenkrat dobi ogromno prijateljev, s katerimi brezmejno zapravlja. Udobno mu je in nikoli ni lačen. Zgodi pa se, da svoj denar hitro zapravi in kar naenkrat se njegovi “prijatelji” ne zmenijo več zanj. Ostal je sam, brez premoženja in brez lire. Oh, kako jo je pogrešal. Zato nekega dne obišče Alessia in ga na kolenih roti, naj mu vrne liro. Alessio se s tem seveda ne strinja. Reče mu, da je kupčija kupčija. Liro lahko dobi nazaj le, če mu povrne prvoten znesek. Bard je najprej obupan, a se kmalu domisli rešitve. Predlaga, da ga Alessio zaposli kot hišnega pevca, ki bi zabaval goste, v zameno pa dobi plačilo. Ko bo tako nekega dne zaslužil dovolj denarja, lahko odkupil liro in se vrne nazaj k staremu življenju. Sprva možakarju to ni najbolj všeč, a po nekaj trenutkih privoli. Tako je Bard začel služiti pri Alessiu in zabavati njegove goste. Minilo je več let in Bard je končno zaslužil dovolj za svojo zlato liro. Ko jo je odkupil, mu je Alessio rekel: “Dobro si mi služil vsa ta leta. Lira je tvoja in ponujam ti še nadaljnjo službo v mojem domu. Imel boš vse, kar si zaželiš!” Bard je rad delal pri Alessiu, a še rajši je videl nasmeške na obrazih meščanov, ki jim je nekoč prepeval. Pogrešal jih je. Zato je Bard prijateljevo ponudbo zavrnil. 

 

Tako se je vrnil na ulice in spet igral za navadne, vendar dobre ljudi, ki jih je imel najraje. Ni imel več bogastva in udobja, pač pa je imel prave prijatelje in cenil je skromno življenje. Zlata lira pa mu je vedno ležala v naročju, vrednejša od vsakega denarja na tem svetu. 

SR