Zgodba o oranžnem ležalniku (Dobrota ni vedno sirota)

 

Vse se je zgodilo pred leti, ko je moja sestra bila stara komaj pet let. Kot majhna deklica je imela pogosto vnetje ušes. Moja starša sta se zato dogovorila, da je potrebno nekaj ukreniti. Na koncu so se z zdravniki odločili, da ji je treba odstraniti mandlje in žrelnico, kajti s tem se ji bo stanje izboljšalo.

Mami je odšla s sestro v bolnišnico. S seboj je vzela oranžen ležalnik, da bo lahko ob njej  tudi ponoči. Operacija se je uspešno končalo. Mama in sestra sta prišli končno spet domov, ležalnik pa sta pustili v bolnišnici, če bi kateri od zaskrbljenih staršev prav tako želel prenočiti s svojim otrokom. Minilo je nekaj let, bolnišnica in ležalnik sta bila le še oddaljen spomin.

Ko je bila sestra v tretjem razredu, je zbolela za laringitisom in morala je spet v bolnišnico. Moja mami je šla seveda spet z njo. Takrat ni pomislila, na čem bo spala, ko bo z njo preživela noč. Ko je nastopil večer, se je mami že sprijaznila, da bo noč prespala na trdem stolu. Bo že nekako, si je mislila. Takrat pa je v sobo vstopila bolniška sestra z mami zelo znanim  oranžnim ležalnikom. Sestra ji je povedala, da je ta ležalnik pred nekaj leti neka mama pustila ravno za takšne priložnosti. Mama se je samo utrujeno nasmejala in si mislila: "Pa dobrota le ni vedno sirota."

AU