Sanje o Londonu (Dobrota ni vedno sirota)

            Ko je neke nedelje prispel na prizorišče atletske tekme, je brskal po mobilnem telefonu in naletel na fotografijo svojih prijateljev na koncertu iz pred osmih let. Tudi on bi moral biti na njej, vendar je svojo vstopnico podaril objokanemu dečku, ki karte ni uspel rezervirati. »Matej, nehaj sanjariti in se hitro preobleci,« mu je rekel trener in odklenil vrata. Na drugi strani države se je Luka, zdaj uspešen glasbenik, spomnil koncerta, ki ga je pred leti navdušil nad glasbo in na spletu med desetimi najboljšimi atleti v državi našel fanta, zaradi katerega se je dogodka lahko udeležil. 

Matej je v nedeljo na cilj pritekel četrti, na kar je bil neizmerno ponosen, saj se je s tem uvrstil na evropsko prvenstvo, a nikakor ni bil uspešen pri zbiranju denarja za potne stroške. S strežbo v lokalu ni dovolj zaslužil, njegova družina ni imela veliko prihrankov, sponzorjev pa ni uspel najti, zato se mu je udeležba na bližajočem se prvenstvu začela izmikati. Atletski zvezi je napisal elektronsko sporočilo, naj v London povabijo koga drugega, vendar je zaradi nevihte izgubil internetno povezavo in sporočila ni mogel poslati. Ko je zjutraj želel zavrniti mesto na tekmovanju, je opazil novo sporočilo. Pisal mu je Luka, ki je bil še vedno hvaležen za koncertno karto. Mateju se je želel oddolžiti s sponzorstvom, ta pa ga je začuden, a rade volje sprejel. 

Cel mesec je dvakrat na dan pridno treniral, se psihično pripravljal na veliko tekmovanje ter sanjaril o uspehu. V sredini aprila se je poslovil od družine in prijateljev ter iz Milana odletel v London. Sploh ni upal na dobro uvrstitev, že udeležba na prestižnem prvenstvu mu je izpolnila dolgoletne sanje. Še preden se je zavedal, pa je že stal na startu proge, tretji pritekel na cilj in osvojil bronasto medaljo v teku na 400 metrov.   N. Š.