Pomisli tudi nase (Resnica in laž)

Tema: Resnica in laž

Preplavljal jo je občutek krivde, medtem ko je skozi svoje temne lase še zadnjič potegnila glavnik. Oblečena v temna oblačila in čevlje ni mogla nehati razmišljati o svoji laži. Še preden bi lahko začela resnično obžalovati svojo odločitev, se je skozi stanovanje, v katerem živi s svojimi starši in bratom, zaslišal zvonec. »Pokličem, če bom potrebovala prevoz nazaj,« je zaklicala. Ne da bi počakala na odziv svojih staršev, je pohitela dol po hodniku, dosegla vhodna vrata, jih odprla in se prijetno nasmehnila svojemu prijatelju, ki jo je čakal pred njimi. »Hana, zdravo. Lahko greva?« jo je prijazno vprašal, ona pa mu je odgovorila s preprostim seveda in že sta bila na poti.

Ljubljanske nočne ulice je krasil odsev obcestnih svetilk od vlažnih cest. Ker nobeden od njiju še ni polnoleten, sta svoj cilj morala doseči z avtobusi, teme za pogovor pa jima je dokaj hitro zmanjkalo. Zato se mu je Hana odločila potožiti. »Res si ne moreš predstavljati, kako krivo se počutim. Že pred dvema tednoma sem ji obljubila, da se bova danes videli, pa poglej me zdaj, na poti na zabavo, ki se je ona ne bo udeležila. Kako sem se ji lahko tako zlagala?« je rekla Hana. S kujavim pogledom se je zazrla skozi okno avtobusa, njen prijatelj pa ji je lahkotno odgovoril: »Ne bodi slabe volje, česar ne ve, je ne boli.« Svoje naslednje besede je s težavo spravil iz sebe zaradi Haninega srepega pogleda: »Včasih moraš pomisliti tudi nase. Stavit grem, da tudi če izve, ne bo jezna.« S tem je Hano opazno pomiril, saj do konca vožnje ni spregovorila niti besede več.

Na zabavi je vse teklo kot po maslu. Najstniki so peli in plesali ob spremljavi glasbe, občasno tudi kaj spili. Hani je oddih od napornega šolskega dela nedvomno koristil. Ni se več spomnila, kdaj je nazadnje videla svojega prijatelja, a glede tega ni bila zaskrbljena, dokler se ni nehote zaletela v nekoga znanega. Spreletal jo je srh, medtem ko je zrla v temne oči svoje prijateljice. »Lara?« jo je preplašeno vprašala, da bi se prepričala, če je to res ona. Presenečenje v njenih očeh je na Hanino začudenje hitro nadomestilo veselje. Lara se je zasmejala: »Kako je resnica prišla na dan! Mislim, da lahko rečeva, da se nobena od naju ni najbolje držala dogovora.« Ob njenih besedah je Hana čutila,  kako se ji je kamen odvalil od srca in bila vesela, da je poslušala nasvet svojega prijatelja. Naj bo sreča ali usoda, Hana je bila preprosto vesela, da je tam srečala Laro in se do konca večera zabavala tako, kot že dolgo ne.